Slike zatiranja

Navodila po korakih

1. korak:
Udeleženke se prosto sprehajajo po prostoru. Facilitatorka izklicuje različne like, povezane z različnimi vrstami zatiranja (npr. mati, oče, otrok, policist, aktivist, begunec itd.). Vsakič, ko izkliče določen lik, facilitatorka zaploska, in vsaka udeleženka s telesom takoj upodobi sliko oz. ’kip’ imenovanega lika. Pri tem ni cilj, da udeleženke razmišljajo o likih; slika naj odraža prvo vizualno asociacijo. Ko naredijo sliko, udeleženke zamrznejo in se ozrejo naokoli, da si lahko ogledajo podobe, ki so jih ustvarile druge. (10 minut)

2. korak:
Facilitatorka vodi kratko razpravo o videnih slikah, npr: Ste opazile kakšne podobnosti ali razlike med slikami? Zakaj mislite, da prihaja do teh razlik? Udeleženke izmenjajo misli o temi in svojih asociacijah. (10 minut).

3. korak:
Udeleženke se postavijo v krog, tako da so obrnjene navzven (da ne vidijo druga druge). Facilitatorka izkliče izraz, povezan s temo (izraz je lahko tudi bolj splošen; v našem primeru je šlo za temo podnebnih migracij, kar je bil tudi izraz, ki smo ga uporabile pri tem koraku). Udeležnke imajo potem 30-60 sekund časa, da vsaka s telesom ustvari svojo sliko, ki predstavlja, kaj ji izraz pomeni. (5 minut)

4. korak:
Ko udeleženke izoblikujejo vsaka svojo podobo, facilitatatorka zaploska, nato se vse udeleženke obrnejo, da si lahko ogledajo, kakšne slike so ustvarile druge, pri tem seveda obdržijo vsaka svojo sliko. (2 minuti)

5. korak:
Udeleženke, še vedno v slikah, najdejo način, da se lahko začnejo premikati po prostoru in se pridružijo drugim, čigar slike se jim zdijo podobne ali na kakršenkoli način povezane z njihovo, tako da se izoblikujejo skupine s po 4 do 6 osebami. Če so skupine preveč neenakomerno porazdeljene, jih lahko facilitatorka nekoliko prilagodi, da se izenačijo. (3 minute)

6. korak:
Skupine se razporedijo po prostoru in posamezne slike postavijo tako, da kar najbolje izražajo odnose med njimi. Pri tem ne spreminjajo posameznih slik, le prostorske razdalje med njimi. (5 minut)

7. korak:
Vsaka skupina predstavi dokončano skupno sliko ostalim udeleženkam. Občinstvo pri tem podaja kratke, enobesedne povratne informacije, se pravi prve asociacije, ki se jim porodijo ob pogledu na skupno sliko. (10 minut)

8. korak:
Skupine dobijo nekaj časa, da na podlagi povratnih informacij, ki so jih dobile, dodelajo svoje slike, tako da dodatno razjasnijo, kakšno vrsto zatiranja prikazujejo. (10 minut)

9. korak:
Vsaka skupina ustvari še eno sliko, ki naj prikazuje, kaj je po njihovem mnenju privedlo do stanja, ki ga je predstavila njihova prvotna slika. ki predstavlja sedanje stanje. Na ta način dobijo dve sliki, ki predstavljata prejšnje in sedanje stanje. (5 minut)

10. korak:
Vsaka skupina ustvari še tretjo sliko, ki prikazuje rešitev, kaj si skupina želi, kako bi želele videti, da se situacija prvotne sliki pozitivno razreši. Ta slika torej predstavlja prihodnje stanje. Ko ustvarijo vse tri slike, mora skupina ugotoviti še, kako bo izvedla prehode iz ene slike v drugo (kako vsaka posameznica preide iz prvega položaja v drugega in nato v tretjega). (15 minut)

11. korak:
Vsaka skupina predstavi celotno zaporedje. Facilitatorka naroči občinstvu, naj zapre oči, da lahko skupina postavi sliko prejšnje situacije. Nato občinstvo odpre oči. Po 20-30 sekundah facilitatorka zaploska in odšteje 5-10 sekund za prehod v sliko sedanje situacije. Postopek se ponovi za prehod na sliko prihodnje situacije. (10 minut)

12. korak:
Skupni pogovor o tem, kaj so udeleženke opazile in čutile ob videnih slikah. Predlogi za vprašanja:
– Katere vzroke ste prepoznale?
– Ali mislite, da so to realni vzroki?
– So se vam zdele predlagane rešitve zadovoljive in realistične?
– Si lahko zamislite še kakšne drugačne, alternativne rešitve?

Pustite čas tudi za morebitna osebna razmišljanja. (10 – 15 minut)