Horizontalno odločanje: uvod in konsenz

Navodila po korakih

Prvi del: Uvod in teorija:

1. korak:
30 minut
Predstavite postopke odločanja (npr. avtokratsko, predstavniško in glasovanje), ki jih najpogosteje uporabljamo v naši družbi, in jih zapišite na tablo. Udeleženke vprašajte, kakšne so slabostih teh postopkov

Zastavljajte vprašanja, kot so npr:
– ‘Kako se ljudje počutijo, če pri sprejemanju odločitev ne upoštevajo njihovih mnenj in potreb?’
– ‘Kaj se zgodi z manjšino, ki so jo preglasovali? Kako se počutijo? Bodo še zainteresirani za nadaljne skupinske procese?’
– ’Kaj se lahko zgodi, če pred postopkom odločanja ni kakovostne razprave?’

Recite: ’Kaj, če obstaja še kak drugačen način odločanja, ki ni hierarhičen? Ali je kdo od vas že kdaj izkusil kaj podobnega horizontalnemu odločanju? Za kaj je šlo pri tem?’
Na podlagi tega na kratko opredelite, kaj pomeni horizontalno odločanje, tako da bodo vse razumele: Gre za način odločamja, pri katerem imajo vse udeleženke enako moč pri odločanju o določeni zadevi. Poudarite ključna načela horizontalnega odločanja:
– vključevlnost
– enakpravnost
– spoštovanje drugih in drugačnih mnenj
– konsenz/privolitev
Na tabli podajte pregled morebitnih prednosti in slabosti horizontalnega odločanja v primerjavi s hierarhičnimi prostopi. Tako lahko npr. primerjate metodo glasovanja z odločanjem s konsenzom: Udeleženke prosite, naj navedejo še druge točke.

2. korak:
10 minut
Določite osnovna pravila spoštljive komunikacije in enakopravne udeležbe. Pri določanju pravil vključite udeleženke (npr. z uporabo metode možganske nevihte ali oblikovanjem skupinskega dogovora – glej metodo ’Skupinski dogovor’ v tem priročniku). To lahko pripomore, da si bodo udeleženke lažje zapomnile in sprejele osnovna pravila.
Če ste pravila s skupino določili že prej, lahko ta korak preskočite.

3. korak:
20 minut
Predstavite postopek odločanja s konsenzom. Ta metoda stremi k doseganju konsenza v skupini. Konsenz je stanje, ko se vse udeleženke strinjajo s predlogom. Ključ do konsenza je kakovostna razprava, ki vključuje vse udeleženke ter upošteva njihova mnenja in potrebe. Te dejavnike običajno spremlja facilitattorka, ki skuša skupini olajšati doseganje odločitve s konsenzom.

Opišite postopek skupinskega odločanja s pomočjo naslednjega diagrama: https://www.seedsforchange.org.uk/downloads/consflow.pdf
1) Predstavite in pojasnite vprašanje.
2) Odprite razpravo.
3) Raziščite ideje v širši razpravi.
4) Oblikujte predlog.
5) Dopolnite predlog.
6) Preizkusite konsenz.
7) Predebatirajte, kako uresničiti odločitev.

4. korak:
30 minut
Predstavite facilitacijo kot orodje, ki podpira skupine pri procesih odločanja. Brez facilitacije v razpravi najverjetneje prevladajo bolj ekstroverne osebe in osebe z naravno avtoriteto, mnenja ostalih pa so večkrat spregledana. Tako doseženo odločitev bi lahko sprejeli s tihim nesoglasjem ali celo kljub izrecnemu nestrinjanju nekaterih udeleženk. Po drugi strani pa facilitatorka ne sme sprejemati ali predlagati odločitev. Da zmanjšamo tveganje zlorabljanja vloge facilitatorke, ki bi določeni osebi omogočila večji vpliv na skupino, je običajno, da se članice skupine na posameznih srečanjih izmenjujejo v tej vlogi .

Opišite ključne veščine facilitiranja:
– Aktivno poslušanje (glej tudi: https://www.seedsforchange.org.uk/activelistening )
– Podvprašanja – zastavljanje vprašanj za razjasnitev
– Povzemanje – na kratko ponovite predloge in zamisli, ki jih ponudijo druge.

Opišite tudi osnovna orodja facilitacije, ki jih facilitatorke uporabljajo za lajšanje procesa odločanja:
– Krogi: Ljudje naj sedijo v krogu, tako da lahko vse udeleženke po vrsti izrazijo svoja mnenja o vprašanju ali predlogu.
– Nevihta idej (možganska nevihta): Spodbujanje udeleženk, da predlagajo čim več različnih idej.
– Razprava v manjših skupinah/parih: V večjih skupinah je komu lahko nerodno pri izražanju svojih mnenj, v manjših skupinah pa lažje aktivno sodeluje.
– Preverjanje temperature: Če facilitatorka ni prepričana, kašno je mnenje skupine o določenem predlogu, lahko vse udeleženke prosi, da z rokami pokažejo, ali in kako jim je predlog všeč. Bolj ko je komu predlog všeč, višje naj dvigne roke, in obratno: manj kot ji je predlog všeč, nižje naj spusti roke. Roke v višini pasu pomenijo, da oseba ni ne za predlog ne proti.

Predstavite tudi še druga orodja, ki facilitatorki pomagajo ohranjati spoštljivo in vključujoče vzdušje, npr:
– Opominjanje na temeljna pravila spoštljive komunikacije in enakopravne udeležbe.
– Naslavljanje vprašanj na manj zgovorne udeleženke.
– Intervencije (nevsiljivo prekinjanje dominantnih govork in preusmerjanje pogovora nazaj k vsej skupini).
– Uvedba predmeta, ki ga morajo udeleženke držati v rokah, da lahko govorijo. To lahko pomaga uravnavati, kdo govori, in spodbudi druge, naj počakajo, da pridejo na vrsto.

Seznam opisanih veščin facilitacije (aktivno poslušanje, pojasnjevanje, povzemanje) in orodij (krogi, nevihta idej, razprava v majhnih skupinah, preverjanje temperature) napišite na velik papir in obesite na vidno mesto, da ga bodo vse videle.

Drugi del: Praktični preizkus

5. korak:
15 minut
Ta del predstavite kot način praktičnega usposabljanja:

’Poskusimo še same! Preskusite facilitirano razpravo v manjših skupinah in poskusite doseči konsenz.’

Če je le mogoče, naj do vprašanja za usposabljanje pridejo udeleženke same. Če nimajo nobenih predlogov, imejte sami pripravljeno kakšno vprašanje. Poskusite se izogniti preveč zapletenim ali spornim temam, Raje izberite kaj preprostega, kar bo olajšalo usposabljanje za facilitatorke.

6. korak
45 minut
Oblikujte skupine po 4-5 oseb (odvisno od števila udeleženk) in v vsaki od skupin prosite, naj ena prostovoljka prevzame vlogo facilitatorke. Manjšim skupinam naročite, naj si poiščejo primerne prostore dovolj daleč narazen, da jih druge skupine ne bodo motile. Skupine imajo na voljo 30 minut (15 minut za razpravo in 15 minut za doseganje konsenza). Ko se aktivnost začne, sproti preverjajte pri vsaki skupini, kako napreduje, in po potrebi pomagajte facilitatorkam. Na čas jih opomnite po 20 minutah in potem še 5 minut pred koncem vaje.

Tretji del: Refleksija in zaključni pogovor

7. korak:
30 minut
Spet se zberite v celi skupini. Udeleženke prosite, naj povejo, kako se počutijo, nato pa jih povprašajte o izkušnjah in spoznanjih glede procesa. Pogovorite se o tem, s kakšnimi izzivi so se soočale in kakšne strategije so razvile, da bi jih premagale. Zastavljate lahko vprašanja, kot so:
– Se vam je posrečilo doseči konsenz? Če ne, ali menite, da bi lahko dosegle konsenz, če bi imele na voljo več časa?
– Je kakšno od mnenj močno nasprotovalo kakemu drugemu mnenju? Kako ste rešile takšno zagato?
– Je katera od vas govorila mnogo več kot druge? Kako ste se soočile s tem?
– Ali katera od vas sploh ni nič povedala ali pa je zelo malo govorila? Kako ste se soočile s tem?
– Ali ste med razpravo kdaj obtičale na mrtvi točki? Kako ste se soočile s tem?

Udeleženke spodbudite, da je veščine, potrebne za horizontalno odločanje, mogoče vaditi tako kot katerokoli drugo veščino, in da bodo z vsakim poskusom postale bolj učinkovite. Če v kateri od manjših skupin niso dosegle konsenza, jim pojasnite, da doseganje konsenza v tem primeru ni bilo bistvenega pomena. Poudarite, da je sposobnost horizontalnega odločanja mogoče trenirati.